#458
avgusta lani prekinil z dekletom. vendar ne gre za to. odprla so se mi nova vrata, začel sem živeti. dobil sem službo, dobro službo, vendar zaradi urnika večino dneva preživim tam. Pvič na letalu, obiskal sem Barcelono, kar je bila moja res dolgoletna želja. s tem tudi dokončno premagal domotožje. Odšel na koncer Gibonija v Pulo, na Andreo Bocellia v stožice. Kupil čoln z motorjem. Začel smučati in se tudi naučil smučat. še ena dolgoletna želja. 2x na teden igram nogomet, ob petkih imam plesne vaje za maturantki ples na katerega me je povabila prijateljica. Predsednik mladine, prostovoljni gasilec in v zadnjem času še govornik na raznih prireditvah, ker mi jezik lepo teče in branje gre dobro od rok. štromar po poklicu in vedno več črnih uslugic naredim po vasi in tudi privatnikom, saj sem se izkazal za precej dobrega in zanesljivega. Vse to mi pobere zelo veliko časa in posledično me ni skoraj nič doma. Rezultat je, da oče ne govri z menoj, ker ne pomagam več toliko pri kmetijskih opravilih. Želi da menjam službo, zaradi urnika. Tudi mati ni zadovoljna in večkrat to omeni. A res toliko delam narobe? Delam, večinoma delam. služim svoj denar, kar prej nisem mogel. uredil sme si življenje, začel ga živeti. Z delom na črno pa želim se samo čim več naučiti. delati kar mi je všeč in se pri tem učiti. Nočem, da je tako doma. Sestra se je že odženila, brat pa se bo čez 3 mesece. Jaz pa kot najmlajši moram ostati doma in peljati kmetijo oz naše imetje naprej? Se odpovedati svojim željam in ugoditi svoji družini za dobrobit dobrih odnosov med nami? ali se vsak dan čudno, v tišini srečevati z očetom, vedoč da mu ni všeč kako živim? Se odseliti na svoje in bognedaj s tem izgubiti družino? vse to so vprašanja, ki se mi vsakodnevno porajajo po glavi in jih samo potisnem in odmislim z delom. zavedam se, da je vsak svoje dolžnosti doma. in sem mnenja, da jih tudi opravim. želel bi si samo, da razumejo, da jaz imam tudi svoje interese, stvari ki so meni všeč in sem v njih dober.
#495
Tvoji problemi so mi zelo domači. Vse dobro ti želim. Ni nam lahko.
#459
Tvoje življenje je tvoje, ne pa od staršev, čim prej se spravi živet na svoje. Starša bi se morala zavedati, da ne moreta svojih ambicij in želja naložiti nate, ker to vedno vodi v konflikte. Ne pusti si krojiti svojega življenja, ker boš sicer vedno nezadovoljen. Prepričan sem, da če bosta starša čutila, da si trdno odločen, kaj želiš početi, se bosta sčasoma sprijaznila in te ne bosta več silila. Saj pomagaš jima še vedno lahko, kolikor zmoreš. Po moje je najbolje, da greš na svoje nekam ne predaleč stran. Mogoče bo pa kdaj kateri od vnukov navdušen, da bi peljal naprej kmetijo.