#13
Zdi se mi da se vsi pari na ulici samo pretvarjajo da so zaljubljeni.
#14
Včasih razmišljam kako imam v bistvu srečo, da me še niso po nedožnem poslali v zapor, tako kot se pogosto dogaja v ameriških filmih.
#15
Vedno ko gledam te moderne steklene zgradbe se mi zdi čudno, kako jih bodo čez 200 let kazali turistom kot znamenitosti iz današnjega časa (če bodo zdržale do takrat).
#16
Psihologi se lažejo ko pravijo da se ti v kritičnem trenutku v glavi odvrtijo pomembne stvari kot film. Že dvakrat sem imla prometno nesrečo pa sem videla samo črno.
#18
Če se pogovorjam s neko žensko, ki mi je všeč, mi vedno kar zmanjka besed... če pa ne čutim do nje nič posebnega, lahko govorim kolikor dolgo hočem, ni važno o čem. Najhujše pa je, če sem zaljubljen v njo - takrat ne spravim skupaj niti enega smiselnega stavka, samo gledam jo in razmišljam, kako bi jo poljubljal...
#20
Kadar grem peš po cesti pa srečam mačko ki gre npr. mimo mene, ji vedno rečem "dober dan" (če me nihče ne sliši ;) Vedno se mi zdi, da mačka gleda tako, kot da bi nekaj premišljala in vedno se spomnim na kakšno zgodbo, v kateri nastopa mačka, ki zna govoriti :)
#26
Vedno bolj uživam takrat ko o nečem govorim, kot pa takrat ko se dogaja. Razlagam na primer prijateljici, kako sem šla na sprehod, pila kavo, uživala na soncu in tako lepo se počutim ko to govorim. V resnici so me pa žulili čevlji, bolel me je hrbet, iz nosa mi je teklo in sem komaj čakala da grem domov.
#27
Še dve uri pred izpitom imam plan, da predelam vse gradivo: prvo uro ena knjiga, naslednjo pa druga.
#28
Nikoli več si nočem delati načrtov za neke stvari v prihodnosti. Vedno, ko sem naredil tako in se potem veselil, kako se bo vse lepo izšlo, se je zgodilo drugače (slabše) in vedno sem bil razočaran in žalosten. Zdaj razmišljam samo do naslednjega dneva in ne pričakujem ničesar. Vem, da to ni pravi način, ampak dovolj imam razočaranj.
#29
Sedem let sem bila platonsko zaljubljena v nekega tipa - najstniška ljubezen. Po treh letih te zaljubljenosti sem se preselila v drugi kraj, on pa je končal gimnazijo. Bila sem tako žalostna, ker ga nikoli več ne bom videla (prej je bil moj sosed), nikoli se nisva spoznala. Neke noči, ko sem se vračala iz žurke, ga vidim v nočnem busu in grem tri postaje naprej, da bi videla kje bo izstopil. Potem se je pa izkazalo, da smo spet sosedi in da moja mama pozna njegovega očeta, naslednje leto mi je prinesla torto z njegove poroke. Čuden okus v ustih...