#104 upanje
Upanje...to je najbolj kruta stvar na svetu.Še smrt je boljša.Ko si mrtev, bolečina izgine. Upanje te dvigne, vendar samo zato, da te še močneje zabriše nazaj na tla. Upanje objame tvoje srce, potem pa ga s pestjo zdrobi. Vedno znova in znova.
#92
eno leto sem že doktor znanosti, pa se počutim kot da mi je 15 let, da nimam pojma in da sem v najhujši puberteti... res bi rad vedel ali je to kriza srednjih let ali pa se mi je že zavozljalo :)
#35
Vedno sem hotela da postanem babica, mama pa ne, ampak ne vem kako bi se tega lotila.
#451 nekaj
čokolešnik jem
#102 zgodba mojega življenja
Sem šla enkrat k prijateljici. Nisem se sploh kaj posebno uredila, ampak so se kljub temu vsi na cesti obračali za mano. Nekako sem si že predstavljala, da sem kar tako postala femme fatale - no potem sem pa prišla do prijateljice in ona me takoj vpraša zakaj imam še vedno vikler na glavi...
#606 čakam na srečo
Rojena sem avgusta 1989, staršema z 10 letno razliko v starosti, moj oče je bil ob mojem rojstvu star 22 let in mama 32. Mama je bila preden je prišla z mojim očetom skupaj, srečno poročena ter je imela dva sina. Mož je na žalost zaradi bolezni umrl. No in čez tri leta sem se rodila jaz, očetu, ki ni bil zrel za otroka ter materi, ki je zdravila svojo bolečino. Moj oče je alkoholik odkar pomnim za sebe, In moja mama ostaja z njim odkar pomnim, ker kaj bodo rekli sosedje. Moja starša sta se skozi moje otroštvo več ukvarjala sama s sabo kot z mano. Danes razmišljam zakaj bi človek želel pristati na polovično srečo, namesto da bi bil 100% srečen. Oče me je v svojem alkoholiziranem stanju znal zmerjati s kurvo in nevem še s čim. To je bilo recimo, ko sem bila stara 11 let, in sem hotela k svoji najboljši prijateljici na rojstni dan in to podnevi. Ampak skozi otroštvo sem se naučila tako dobro zatrti svoja čustva, da še danes ne znam potočiti solze pred drugimi. No da skrajšam malo skozi vse svoje doživljaje sem si vse skozi govorila bo že boljše, moja sreča bo prišla. Pri 19 sem začela svojo resno zvezo v kateri sem bila štiri leta ter prenašala njegove žaljivke in udarce dokler mi ni bilo dovolj. Še danes se spomnim,dne ko mi je nekaj reklo, da mora biti v življenju nekaj več kot le to. In tako sem šla v Avstrijo, delat.Tu sem spoznala toploto ljudi in prijaznost. Ter osebo, ki me je pozdravil a problem je bil da je bil 20 let starejši in poročen. Vendar verjamem da je bil v mojem življenju tu da mi vrne vero v dobre ljudi in mi dokaže da obstajajo tudi dobri moški. A najine poti so se razšle. A še vedno sem imela upanje da sreča pride. tako sem spet spoznala nekoga, ki je mojih let. A danes jočem, ker se zavedam, da sem spet izgubila moškega, ki sem ga ljubila, zdi se nemogoče da bi kdaj sploh prišla skup.Tako se sprašujem zakaj mora biti moje življenje tako težko,zakaj, A mora biti res vse tako komplicirano. Obstaja bog, kaj me hoče naučiti, kdaj bo dovolj?!
#64
ni boljšega kot da greš ob sončnem vzhodu odtečt par kilometrov. danes sem jih 8 :)
#78
res neverjetno, kako si pred spanjem vedno želim temeljito spremeniti življenje... pogledam TED talks, naredim krasne načrte za prihodnost, potem pa se v petih minutah uležem in zasmrčim
#98
Vedno sem razmišljal, kakšno delo pusti največji učinek - zdaj pa sem spoznal da je to poučevanje. Takrat res veš, da se tvoje delo nekje pozna, da ne gre kar tako v nič ampak dejansko nekomu koristi.... Rad učim, zdi se mi da sem takrat nek drug človek :)
#97
Kazi mi kako bez tebe da bidam, koga mi trebash koga mi trebash, samo so mene mozam da imash se? Rodenden mi e , 19ti.. go pominav polnoletstvoto I sega navodno sum postara I poodgovorna, a vsushnost neznam nishto. Kolku sum srekjna denes? Sum da , srekjna sum za dechkoto shto beshe so mene tochno vo 00:00 I za drugarkite sto mi peea srekjen rodenden so tortichka. NO.. ti mi se javi I mi posaka se najubavo, da me urochi dechkoto shto go sakam najvekje na celiot svet, mi ja dava celata negova ljubov, podrshka, vernost I se za shto treba da bidam ispolneta!! Ama mi fali neshto vo srceto, mi fali edna milimetarska prazna tochka shto samo TI mozes da ja popolnis TI I NIKOJ DRUG ! Ne bev ni svesna se dur ne te vidov pred nekoja nedela. Najubav , napjerfekten , aroganten , so site tvoi prekrasni mirisi, drskiot pogled… se shto ne chini jas go sakam kaj tebe, a velat onoj shto go sakash najmnogu, go prifakash so site negovi nedostatoci. I posle toooolku vreme nekomuniciranje mi se javi denes da mi chestitash rodenden A MENE TOLKU MI FALI DA ME RASPLACHESH , da me potsetish na vremeto sto go minevme zaedno, vremeto sto go zaebav zasekogash, a mozevme da imame se ! I shto sega ? Ja imam lichnosta shto mi pruza povekje ljubov od bilo koj I go sakam , go sakam najvekje na svet ama nikogash nema da go chustvuvam toa shto go chustvuvav za tebe ! Dali ke ne spoi sudbinata ljubov ? Dali ima nadez za nas?