#614
drugačen sem. od vedno sem bil drugačen. drugačne stvari me spremljajo. privlačijo. bojim se sprejeti to drugačnost. bojim se da nebom sprejet drugačen.
#611
Nikoli ne obupaj. Trudi se. Meni se je trud izplačal. končno.
#610
vroooooooooooočeeeeeeeeeeeee
#606 čakam na srečo
Rojena sem avgusta 1989, staršema z 10 letno razliko v starosti, moj oče je bil ob mojem rojstvu star 22 let in mama 32. Mama je bila preden je prišla z mojim očetom skupaj, srečno poročena ter je imela dva sina. Mož je na žalost zaradi bolezni umrl. No in čez tri leta sem se rodila jaz, očetu, ki ni bil zrel za otroka ter materi, ki je zdravila svojo bolečino. Moj oče je alkoholik odkar pomnim za sebe, In moja mama ostaja z njim odkar pomnim, ker kaj bodo rekli sosedje. Moja starša sta se skozi moje otroštvo več ukvarjala sama s sabo kot z mano. Danes razmišljam zakaj bi človek želel pristati na polovično srečo, namesto da bi bil 100% srečen. Oče me je v svojem alkoholiziranem stanju znal zmerjati s kurvo in nevem še s čim. To je bilo recimo, ko sem bila stara 11 let, in sem hotela k svoji najboljši prijateljici na rojstni dan in to podnevi. Ampak skozi otroštvo sem se naučila tako dobro zatrti svoja čustva, da še danes ne znam potočiti solze pred drugimi. No da skrajšam malo skozi vse svoje doživljaje sem si vse skozi govorila bo že boljše, moja sreča bo prišla. Pri 19 sem začela svojo resno zvezo v kateri sem bila štiri leta ter prenašala njegove žaljivke in udarce dokler mi ni bilo dovolj. Še danes se spomnim,dne ko mi je nekaj reklo, da mora biti v življenju nekaj več kot le to. In tako sem šla v Avstrijo, delat.Tu sem spoznala toploto ljudi in prijaznost. Ter osebo, ki me je pozdravil a problem je bil da je bil 20 let starejši in poročen. Vendar verjamem da je bil v mojem življenju tu da mi vrne vero v dobre ljudi in mi dokaže da obstajajo tudi dobri moški. A najine poti so se razšle. A še vedno sem imela upanje da sreča pride. tako sem spet spoznala nekoga, ki je mojih let. A danes jočem, ker se zavedam, da sem spet izgubila moškega, ki sem ga ljubila, zdi se nemogoče da bi kdaj sploh prišla skup.Tako se sprašujem zakaj mora biti moje življenje tako težko,zakaj, A mora biti res vse tako komplicirano. Obstaja bog, kaj me hoče naučiti, kdaj bo dovolj?!
#603 Moja misel
Ti si moja misel. Dva meseca sta minila odkar sem te spoznala. Dva meseca sta mimo odkar sem prvič pričela razmišljati o tebi. Toliko dni čakam v upanju, da te bom lahko spet videla in bolje spoznala. Veliko razmišljanja in tveganja. Bojim se. Tu sem sama, s teboj v mislih. V moji glavi si se kar pojavil in nisi želel oditi. No, jaz nisem želela, da odideš. Kaj prinaša vso to hrepenenje po tebi? Je to sreča ali nesreča? Kdo bi vedel. Včasih bi želeli, da oseba kateri besedilo namenjamo ob našem pisanju to tudi začuti. V bistvu prvič pišem o tem kaj čutim in mislim. Lažje mi je. Zavedam se, da tega besedila po vsej verjetnosti ne boš prebral. Besedilo bom vseeno shranila. Nikoli ne veš kaj te lahko doleti v življenju. Mogoče bo to zame ostal samo lep delček spomina ali postalo nekaj, kar bo zapolnilo moje upe s čim drugim. P.S. Spomni se kaj name.
#600
Naredila sem prvi korak k prekinitvi stikov z njim. Želim si biti dovolj močna in zdržati to samoto ...
#597
a ste se kdaj že distanceral od kšne simpatije ker se vam je zdel/a preveč inteligentna pa pametna za vas? jaz že..
#595
res komi čakam da dans vzamem nov antidepresiv.. jutr bom zadeta ko mamba. can't wait -_-
#593
Zakaj sem samska?
#591
želim si spoznati kakšno dekle.